I call this a sexy performance

Seen this live in Prague 19. 11. 2009. Enjoyed every second. Maybe more about it next time.

Last words (random stuff)

M: "Si kaj moja?"
S: "Samo tvoja. Si ti kaj moj?"
M: "Pa veš, da sem. Lepo mi je s tabo, veš?"
S: "Mhm, tudi meni je prijetno."
M: "Daj, da ti dam lupčka. Mwa."

--------------------------------------------

Osamljeni večeri in luknja v srcu

Že spet prihajajo v naše kraje ti hladni, mrzli zimski dnevi. Prvi sneg je že zgodaj zapadel. Večeri so vse daljši in v takšnih trenutkih me spet zagrabi kriza. Pa sem mislila, da jo že tako dobro prenašam, vmes je bilo že obdobje, ko niti pomislila nisem, potem nisem imela razloga, da bi mi to spet na pamet padlo. No, pa smo spet tam, kjer smo bili na začetku. Pogrešam ... ja pogrešam zelo, manjka mi ljubeče osebe, s katero bi lahko ob večeru v postelji srkala kakav in se naslanjala na njegovo ramo, gledala brezvezen film, se pogovarjala o nepomembnih zadevah in bi mi vmes v glavi šumelo od iskric, ki preskakujejo sem ter tja. Tako dolgo že nisem bila res zaljubljena, pozabila sem, kako je ljubiti in biti ljubljen, tako dolgo že sama tavam po tem svetu, da sem že izgubila občutek, kako je takrat. Saj priznam, da je biti samski lepo, da se ti ni treba na nobenega oziraš, greš, kamor ti paše, s komer koli želiš in kadar koli že hočeš, nimaš nobenega, na katerega te veže neka obveznost. Po drugi strani pa pridejo dnevi, ko si res srčno želim, da bi že našla pravo sorodno dušo, ki jo iščem že celo življenje. Včasih me prav zaboli pri srcu, ko pomislim, da nimam nikogar ob sebi. Pridejo trenutki, ko vzamem v roke telefon in hočem poklicati določeno osebo, pa se spomnim, da ne smem, da on ni več moj, da ga boža druga roka. Pa sem šla že naprej. Pa se večkrat ozračam nazaj. In se sprašujem, kako bi bilo, če takrat ne bi ... In me spet boli. Ne, ne smem spet iti nazaj. Naprej je potrebno gledati, spremenila sem se. Ja, sem se, če mi še tako govoriš, da ne, jaz opazim razliko, zrasla sem, zorela sem, močnejša sem in znam se postaviti zase. Pa le, nekje sem ostala ista. Še vedno sem najbolj ranljiva tam, kjer me je že prej najbolj bolelo. Čeprav nosim ščit in si ga ne odložim mnogokrat. Rabim spet pravo osebo, ki bo znala odložiti ščit. Ki me bo znala čuvati, da ne bo spet bolelo. Pa ne vem, če si upam. Ne, rekla sem si, da si. Da znam zaupati. Ker vem, kako bolijo neprespane osamljene noči. Ker me še vedno skeli, ko zvečer zaspim sama in se mi solza utrne, ker je na moji strani le prazna postelja in v srcu luknja. In ti zimski večeri v osami najboj bolijo. Zunaj je zimska pravljica, pri meni v sobi pa grenko vzdušje. Pa se spet zatekam  v svoj mali svet, kjer se mi poraja tisoč in ena stvar, razmišljam o neštetih stvareh in vedno, ampak res vedno pristanem pri eni in edini večni temi ljubezni. Tako zelo lahko postanem osamljena, da je že kar groza. Pa ne morem reči, da sem brez prijateljev, družene, kolegov in znancev, vsak trenutek lahko koga pokličem za kavo, ampak tiste praznine v srcu nihče ne more zapolniti. Kar čutim, kako se mi trga srce ob takšnih trenutkih. Kot da bi me nekdo od znotraj razparal, resnično čutim fizično bolečino, kot da bi mi nekdo z roko stiskal srce. Težko diham in solze mi zalijejo oči. Strah me je teh trenutkov. Nočem več sama spati. A ne smem še obupati. Mogoče si preveč srčno želim, ne vem. Mogoče sem preslaba oseba. Mogoče imam preveč napak. Mogoče me noben  ne mara. Mogoče sem preveč zadržana. Mogoče se en družim s pravimi ljudmi. Mogoče, mogoče ... Krivda je nekje na meni, vsekakor. A kje? Ne vem, če bi vedela, bi že spremenila. A še vedno čakam, da mi nekje nekdo prekriža pot. V preavem trenutku. In bo znal prenašati moje napake. In bom jaz znala spregledati njegove. Čakam. Le to še znam. In medtem je moje srce polno ljubezn, ki je ne morem z nikomer deliti. Duša je osamljena in išče sopotnika. Medtem pa se skušam čim bolj zamotiti v teh osamljenih večerih in zapolniti luknjo v srcu. 

Help, I need somebody!

Hotela bi povezati mobitel z blogom, pa mi ne uspe. Imam Sony Ericssona, ki ima vgrajen vmesnik za blogger in lahko avtomatsko pošlješ objavo v blog. Že prej sem imela isto znamko telefona in mi je nekako uspelo, da sem lahko tudi na tak način objavljala, zdaj pa ne znam/ne morem na isti blog priključiti še en telefon. Poskušala sem na ta način, na tega, pa ne gre. Če želim iz mobilca poslati objavo v blog, mi je ustvaril nek x blog, katerega niti naslova ne morem najti, kje se nahaja, da bi ga preusmerila. Ne vem več, kako pa kaj naprej. Je kakšna mimoidoča brihtna glavca, ki bi mi povedala, kaj in kako še lahko naredim.

Trip

Spet pridem domov od tebe. S tabo se čas ustavi in popelješ me v čisto drug svet. Svet solza in bolečine ne obstaja. Te me obdaš z oblakom iz meglic in pene, tudi če padem, se ne udarim. Popolnost je še v večji dovršenosti, kot jo lahko naslika najboljši slikar, skomponira najslavnejši skladatelj ali napiše najbolj znani pisatelj. Vsaka minuta s teboj pomeni več kot ura največje radosti. A kaj ko se vse to mora nehati. Tudi če stopam korak naprej, v naslednjem trenutku moram stopiti dva nazaj. Vem, da ta zgodba nikamor ne pelje. Zgodbi je že v začetku zapisan tragičen konec. Na tej poti nisva sama, nikoli ne bova sama, nočeš, da sva sama. In zgodba je nesmiselna, a vanjo je ujeto preveč stvari, da bi se tako lahkotno končalo.